VIBIA

Barvna temperatura [K]

Kaj je barvna temperatura?

Barvna temperatura opredeljuje videz svetlobe, ki jo oddajata žarnica ali modul z LED diodami. Izražena je z osnovnimi enotami za merjenje temperature Kelvini (K), prikazana na Kelvinovi temperaturni lestvici od 1000 do 10000. Kelvinove temperature svetlobnih teles, ki se uporabljajo za osvetlitev stanovanjskih in poslovnih prostorov običajno nihajo med 2700K in 4000K.

Temperaturna enota Kelvin predpostavlja segrevanje črnega objekta. Barvna temperatura je torej toplota, ki je potrebna, da objekt oddaja določeno barvo, ki variira v skladu s stopnjo segrevanja. Lahko oddaja globoko rdečo, rumeno, jantarjevo (rumeno-rjavo), belo ali modro-belo barvo.

Kako izbrati ustrezno barvno temperaturo?

Dobro razumevanje temperaturne enote Kelvin (K) olajša izbiro najustreznejših rešitev osvetljave za dosego želenega optičnega učinka in občutka dobrega počutja. Tako imenovana “topla bela” barva je na spodnjem delu lestvice (med 2700K in 3000K) in niha od oranžne do rumeno bele barve.

“Hladno bele” ali “svetlo bele” barvne temperature se gibljejo med 3100K in 4500K. Žarnice v tem razponu oddajajo nevtralno belo svetlobo s pridihom nežno modrikaste barvne note. Sijalke z barvno temperaturo 4500K oddajajo modro-belo svetlobo, ki spominja na “dnevno svetlobo”.

Vrsta sijalk

Smer svetlobe

IP zaščita

Zaščitni razred

Razred I vključuje naprave z dvostopenjsko zaščito, in sicer z osnovno izolacijo in ozemljitvenim priključkom. Takšna naprava sestoji iz treh žic (“živa/faza”-rjava, “nevtralna/nič”-modra in “ozemljitvena/zemlja”-zelena/rumena), povezanih v tri različne zatiče.

Elektrika skozi vezje potuje od vira energije do naprave. V primeru brezhibnega tokokroga električna energija neovirano potuje od vira do naprave in se vrne k viru. “Živa” žica vodi električni tok k napravi. “Nevtralna” žica vodi električni tok nazaj k viru energije. “Ozemljitvena” žica preusmeri večino pretoka elektrona v tla/zemljo in zaščiti osebo pred električnimi poškodbami.

“Živa” in “nevtralna” žica sta pritrjeni na plastični konektor, ki iz varnostnih razlogov preprečuje stik s kovinskim ohišjem. To je tako imenovana osnovna izolacija. Stik “žive” ali “nevtralne” žica s kovinskim ohišjem povzroči napako v tokokrogu.

Če osnovna izolacija zataji, bo ozemljitveni priključek prevzel vlogo zaščite z uporabo ozemljitvene žice, ki je pritrjena na kovinsko ohišje. Ozemljitvena žica električni tok preusmeri v tla in prepreči pretok toka skozi uporabnikovo telo oz. električni šok. Nato mora varovalka pihati v vtič ali v škatlo z varovalkami ali pa mora obstajati napajanje.

Razred II vključuje naprave, ki imajo dve plasti izolacije. Podobno kot pri napravah iz Razreda I, plastični vmesnik predstavlja osnovno izolacijo. Dodana izolacijska plast je plastično ohišje, ki zagotavlja varnostno zaščito. Dvojna izolacija ne potrebuje dodatnega ozemljitvenega priključka.

Edini zahtevani test PAT je preizkus izolacijske upornosti.

V nekaterih primerih se razvrstitev naprav v Razred II napačno tolmači z oznako Razreda 2, čeprav sta različna parametra. Oznaka Razreda 2 je povezana z napajanjem, ne z varnostjo.

Razred III vključuje naprave, ki uporabljajo izolacijski transformator, ki ima dve ločeni navitji tuljave: “primarna tuljava” je povezana virom energije, “sekundarna tuljava” pa je pritrjena na napravo. Vsaka tuljava je navita na nasprotnih straneh skupnega zaprtega magnetnega vezja, imenovanega “jedro”.Navitji sta izolirani, se ne dotikata in imata lastna tokokroga, znana kot primarno in sekundarno vezje. Od tu tudi izhaja ime transformatorja. Ker je izolacija ustvarjena z navitji, ki se ne dotikajo, je potrebno napetost skozi navitja prepeljati z indukcijo, da bi lahko nosili tok.

Naprave iz Razreda III ne potrebujejo ozemljitvenega priključka, kar lahko povzroči izklop toka v primeru napake na vezju, končni uporabnik pa posledično ne bo doživel električnega šoka.

Indeks barvne reprodukcije

Indeks barvne reprodukcije (CRI) je sistem v industriji razsvetljave, ki karakterizira človeško zaznavo različnih barv vseh virov svetlobe. Identificira sposobnost umetnega vira svetlobe, da razkrije barve predmetov v primerjavi z naravnim svetlobnim virom (soncem).

Indeks barvne reprodukcije (CRI) se meri kot število med 0 in 100. Pri nič (0) so vse barve videti enako. CRI 100 prikazuje dejanske barve predmeta. Sijalke na žarilno nitko in halogenske sijalke dosegajo vrednost 100 na CRI lestvici.

Običajno so svetlobni viri s CRI med 80 in 90 štejejo za primerne, tisti s CRI 90+ pa so odlični! Splošno pravilo je: Večji kot je CRI, boljša je barvna sposobnost upodabljanja. Vrednost pod 60 označuje pomanjkljivo barvno upodabljanje.

CRI in barvna temperatura sta popolnoma neodvisna in nepovezana parametra. Na primer, fluorescenčni svetlobni vir z barvno temperaturo 5000K (barvna temperatura dnevne svetlobe) bi lahko imel CRI 75, medtem ko ima lahko ekvivalenten svetlobni vir CRI 90.

Ta grafikon dobro prikazuje različne CRI-je, pri čemer ima vsaka slika enako toplo barvno temperaturo (2700K):

Kako se izračuna CRI?
Vrednost CRI za svetlobne vire se izračuna s testiranjem barv. Mednarodna komisija za osvetlitev CIE (“Commission Internationale de l’éclairage”) je razvila lestvico 15 barvnih vzorcev, sestavljeno iz 8 standardnih barvnih vzorcev CIE in 7 dodatnih posebnih barv CIE.

Splošni indeks barvne reprodukcije preučuje prvih 8 barvnih indeksov (Ri), oznaka Ra predstavlja povprečje 8 Ri vrednosti in je navedena kot CRI z največjo vrednostjo 100.

Poseben CRI se nanaša na preostalih 7 barv (9 do 15), vključno z nasičenimi barvami in kožnimi toni.

V prvem koraku testa primerjamo 8 ali vseh 15 barvnih vzorcev pod svetlobnim virom, ki mu sledi ocena korelacije z referenčnim svetlobnim virom, običajno s sončno svetlobo. Povprečnim razlikam nato odštejemo 100, da dobimo ustrezno CRI vrednost. Zato imajo svetlobni vzorci “pravih” barv višje CRI vrednosti, povprečne razlike med svetlobnim virom in referenčno sončno svetlobo pa so manjše.

Pri sončni svetlobi svetila testiramo z uporabo vseh 15 barvnih vzorcev, vključno s pastelnimi barvami, nasičenimi barvami in kožnimi toni za večjo natančnost.

Svetilnost [lm]

Energijska učinkovitost

Niz energijskih razredov od A (energijsko najučinkovitejši) do G (energijsko najmanj učinkovit) natančno določa količino porabljene energije posamezne sijalke. V vatih merjena moč sijalke določa porabo električne energije, ki neposredno vpliva na znesek vašega računa za električno energijo.

Energetska učinkovitost katerega koli stroja, naprave ali procesa upošteva opravljeno količino aktivnosti za vsako merilo energije. Pri razsvetljavi se svetlobni tok in moč svetlobe merita v lumnih, električna energija pa je izražena v vatih. Če želite določiti učinkovitost sijalke, je potrebno upoštevati količino oddane svetlobe in količino električne energije, ki jo sijalka porabi za proizvodnjo te količine svetlobe.

Kako določimo energijsko učinkovitost sijalke?

Embalaža mora vsebovati dva ključna indikatorja, tj. v vatih izraženo moč in lumne ali “začetne lumne”. Za standarden izračun merila energetske učinkovitosti preprosto delite število lumnov s številom vatov.

Najoptimalnejša je uporaba v vatih izražene dejanske moči sijalke namesto tako imenovane “ekvivalentne” vrednosti, ki se uporablja zgolj kot referenca na energijske potrebe standardne sijalke z žarilno nitko, ki bi proizvedla enako količino svetlobe.

Energijsko učinkovitejša električna naprava ima višjo vrednost lumnov na vat, za več proizvedene svetlobe porabi manj električne energije in obratno, nižja vrednost lumnov na vat pomeni energijsko manj učinkovito električno napravo, ki za manj proizvedene svetlobe porabi več energije.

Tu je nazorni primer.

Standardna 40-vatna sijalka na žarilno nitko porabi 40 vatov električne energije za proizvodnjo 490 lumnov. Energetska učinkovitost takšne žarnice je 12.75 lumnov na vat.

Enakovredna 40-vatna spiralna CFL sijalka porabi 10 vatov električne energije za proizvodnjo 580 lumnov, zato energetska učinkovitost znaša 58 lumnov na vat. Več kot 4,5-krat večja energijska učinkovitost kot pri klasični sijalki na žarilno nitko je občudovanja vredna.

Ekvivalentna standardna 40-vatna LED sijalka, porabi zgolj 6 vatov električne energije za proizvodnjo 450 lumnov, tj. skoraj 75 lumnov na vat, kar znaša skoraj 33-odstotno povečanje energijske učinkovitosti v primerjavi z učinkovitostjo spiralne CFL sijalke, poleg tega pa je skoraj šestkrat učinkovitejša od zamenjane sijalke na žarilno nitko. 

Zakaj je energetski izkoristek lumen na vat pomemben?

Višja raven energetske učinkovitosti sijalke pripomore k prihranku električne energije, zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, upočasnjevanju segrevanja ozračja in nenazadnje prepolovi vaš mesečni račun za električno energijo.

Vsako 40-vatno sijalko na žarilno nitko lahko nadomestite z nizom šestih primerljivih 40-vatnih LED sijalk in za isto ceno dobite skoraj šestkrat več svetlobe. Če sijalke na žarilno nitko nadomestite s posameznimi LED sijalkami, pa prihranite vsaj 80 odstotkov finančnega vložka. 

Energijski razredi za svetila

Natančen energijski razred se določi na podlagi indeksa energetske učinkovitosti sijalke (EEI), kot je navedeno v spodnji preglednici:

Udarna trdnost

Ocene IK so opredeljene kot IKXX, kjer je XX število med 00 in 10, ki označuje stopnje zaščite s strani električnih ohišij (vključno s svetilkami) pred udarci zunanjih mehanskih delcev. Vrednostna lestvica IK ocenjuje zmožnost električnega ohišja, da se upira v joulih (J) izraženim udarcem. IEC 62262 določa postavitev ohišja za namene testiranja, potrebne atmosferske pogoje, količino porazdelitev testnih udarcev in kladivo za različne stopnje  IK testiranja.  

LED barvna skladnost

Slika: CIE diagram z MacAdam elipso (desetkratno povečanje elipse omogoča natančnejši pregled nad razlikami)

MacAdam elipse se uporabljajo za določanje skladnosti med barvami, ki jih zaznava človeško oko.

Še posebno pri interierju v okviru eno-stopenjske MacAdam elipse mnogi uporabniki ne prepoznajo razlik med barvami. V nasprotnem primeru, če smo v dvakrat večjem območju barvne variacije dvostopenjske elipse (znane tudi kot 2-SDCM), lahko zaznamo nekaj barvnih sprememb. Podobno bi bile barvne variacije v tri-stopenjski elipsi (3-SDCM) opaznejše.

MacAdam elipsa je nepogrešljivo merilno orodje za določanje barvne razpršenosti zaradi spremenljivosti barv, nastalih pri izdelavi LED svetil. Eno- in dvostopenjski elipsi ponujata izjemne rezultate.

Način proizvodnje svetlobe se je spremenil z uvedbo LED modula. Dnevno se proizvede milijone LED čipov zato so barvne neskladnosti med posameznimi čipi in njihovimi moduli neizbežne.

Brezhibna linija LED modulov deluje znotraj enostopenjske MacAdam elipse in je brez opaznih razlik med izhodi modulov. Takšni napredni LED moduli se uporabljajo za dosego barvne učinkovitosti in natančnosti med napeljavami. Zadovoljivi LED moduli spadajo v kategorijo dve- ali tri-stopenjske MacAdam elipse z možnimi manjšimi vidnimi razlikami, ki so običajno sprejemljive v komercialni rabi.

Ugodnejše naprave pogosto uporabljajo LED module znotraj štiri- pa vse do osem-stopenjske MacAdamove elipse, zato je potrebno z vpenjali takšnih naprav previdno ravnati. Čeprav tovrstni LED moduli ne morejo popolnoma odpraviti barvne občutljivosti, so še vedno sprejemljivi za uporabo v nekaterih trgovskih ali industrijskih obratih.

Svetlobni snop

Brezplačna dostava za večino izdelkov